V pubertetniških letih ga je puščava prvič fascinirala. Vse od takrat se vanjo redno vrača. Nabral si je več kot deset let puščavskih izkušenj in te zdaj deli z drugimi – tistimi, ki se pridružijo karavani Desert Soul na organiziranih potovanjih v Saharo ter odročnejše kotičke Egipta, Libije, Tunizije in Alžirije. S Tilnom Gabrovškom se je namreč lahko na vročo puščavsko avanturo mogoče odpraviti s tovornjakom, džipom, motociklom ali kolesom ter puščavske noči prespati celo v Camp-let šotorski prikolici.
INTERVJU: Tilen Gabrovšek, Desert Soul

Kdaj ste se prvič odpravili v puščavo?
Moje odkrivanje puščave kot geografskega prostora je bilo postopno. Prvič sem bil nad razsežnostmi in drugačnostjo puščave fasciniran v južnem Egiptu pri 13 letih. Kasneje sem se je dotikal na maturantskem izletu v Tuniziji, resneje pa sem vanjo vstopil med prvim potovanjem po Maroku v študentskih letih. Sledila so krajša in daljša tipanja, sprva sramežljiva, precej hitro pa tudi neustrašni in ne prav premišljeni izleti globlje v neznano. Brez dvoma je pomembno vlogo pri tem, da sta me puščava in arabska kultura začeli privlačiti, odigral Lawrence Arabski Davida Leana, ki sem si ga z odprtimi usti ogledal že kot otrok.
Kakšni so bili občutki? So danes še vedno identični?
Nad puščavo sem bil fasciniran. Spomnim se visokih sipin, ki so se dvigale proti nebu onkraj Nila nasproti Asuana. Vse je bilo čarobno, spomnim se recimo tudi od sonca ožarjenih gora nekje severno od Luksorja, ki sem jih uzrl skozi okno spalnega vagona takoj po sončnem vzhodu. Vse je bilo tako drugačno, vtise sem kar vpijal. Kot sem že povedal, sem puščavo spoznaval postopoma in vsaka nova izkušnja je prinesla nov občutek. Danes puščavo predvsem spoštujem in vstopa vanjo ne jemljem zlahka. Je lepa, a vsaka lepotica ima tudi svoje pasti. Ošabnost in napuh tam nimata kaj iskati.
Kateri so največji čari puščave?
Mir. Neizmerne razsežnosti obzorij. V puščavi se morda še bolj kot na odprtem morju zavemo svoje majhnosti. Tako čudovito nočno nebo, brez svetlobne onesnaženosti, kjer se zvezde vidijo vse do horizonta, lahko verjetno začutimo samo nekje sredi oceana ali v kakšnem ogromnem in obsežnem gorskem masivu. Pomemben aspekt doživljanja puščave je tudi ta, da smo v njej načeloma prepuščeni sami sebi, svojim izkušnjam, premišljenosti, previdnosti, iznajdljivosti, včasih tudi drznosti, a ne predrznosti. Vse to pomeni, da je puščava okolje, v katerem morajo biti naša čutila in um ostri. To ostrino pa žal v našem pretirano reguliranem in varnem svetu izgubljamo. V puščavi smo čutila in um primorani, če potujemo sami ali če vodimo odpravo, ponovno izostriti. To pa nam povrne zavedanje, da živimo. Da smo živi, da svoje življenje dejavno živimo in ne zgolj gledamo, kako se nam pred očmi vrti film o našem življenju.

Kaj pa največje pasti?
Rekel bi, da je največja past puščave ta, da jo podcenjujemo. Puščava je ogromno področje, kjer ni naslednje vasi s pomočjo že čez 20 kilometrov. Pa tudi ceste, po kateri ti lahko kdo pride na pomoč, v sipinah ni. Če gremo v puščavo lahkomiselno, ošabno, polni samega sebe, se lahko stvari končajo neprijetno.
Se odprave Desert Soul med sabo kaj spreminjajo, razlikujejo?
Skozi več kot desetletje so bile odprave vselej samo moja osebna izkušnja. Odkrival sem različne puščave od Maroka do Egipta, od Sirije do Omana in Jemna. In vsaka je seveda bila zgodba zase. Tudi v Libiji, kjer sem bil ne vem več kolikokrat, je bilo vsako prečkanje drugačno, vsaka puščavska odprava je obdelala drugi konec te države, ki je večja kot tri Francije skupaj. V zadnjih letih imam na odpravah sopotnike. To so odprave v že znane dele puščave. Zaradi trenutne politično-varnostne situacije v arabskih deželah zahajam le v Tunizijo. Je pa tudi Tunizija velika dežela s pestrim naborom različnih puščavskih pokrajin, tako da na vsaki odpravi uberemo kakšno drugačno pot. Ker sem po naravi radoveden, vsakič preverimo, odkrivamo kakšen nov prehod, bodisi med gorskimi oazami bodisi v sipinskem morju.
Kako poteka dan na puščavski avanturi?
Potek dneva je odvisen od tega, ali spimo v kampu v oazi ali pa v bivaku, ki ga postavimo na najprimernejši lokaciji približno uro pred sončnim zahodom. Vsi dnevi se sicer začnejo z bujenjem ob sončnem vzhodu. Sam se seveda zbudim kakšno uro prej in za vse popotnike pripravim zajtrk, ki se ob hladnih puščavskih jutrih začne s toplo juho, potem pa nadaljuje z bolj običajno hrano za zajtrk.
Po zajtrku in pripravi avtomobilov, motociklov ali koles za dnevno etapo začnemo s pospravljanjem oziroma »dvigovanjem« bivaka. Vsakdo pospravi svoj šotor, pospravimo mize, stole, smeti in prtljago, vse skupaj pa zložimo v asistenčni tovornjak ali terenski avtomobil in karavana je pripravljena za »dvig sidra.« Ne glede na to ali gre za motoristično, kolesarsko ali avtomobilistično odpravo – vsaka je zaradi specifike prevoznih sredstev speljana po drugačni poti in drugačni podlagi – se sredi dneva ustavimo za lažji prigrizek in obnovitev moči.
Rehidracija poteka sproti skozi ves dan iz t.i. »camelbakov«, mehov za pijačo s cevko, speljano k ustom. Ko kolesarimo, to ne počnemo ves dan, temveč del dnevne etape prevozimo z asistenčnimi vozili, ustavimo pa se načeloma približno uro pred sončnim zahodom, postavimo šotore, se v asistenčnem tovornjaku stuširamo in pripravimo taborni ogenj, medtem pa v kuhinji v tovornjaku že pripravljamo večerjo.
Pod z zvezdami posutim nebom se ob ognju, ki nas prijetno greje med ohlajajočim se večerom, pogovarjamo o doživetjih pravkar sklenjenega dne, jih podoživljamo, primerjamo občutke ... dokler se, eden za drugim, ne odtihotapimo vsak v svojo posteljo prijetno utrujeni in vznemirjeni ob pričakovanju doživetij novega dne.
Puščava je edinstvena tudi zaradi ekstremov kar se temperatur tiče. Podnevi neznanska vročina, ponoči precej hladno. Kaj to pomeni za samo logistiko, preživetje?
Ekstremi med dnevom in nočjo so odvisni od letnega časa, geografske širine, nadmorske višine in oddaljenosti od morja. Načeloma pa to pomeni, da je podnevi treba paziti na konstantno rehidracijo, izogibati se dolgemu neposrednemu izpostavljanju soncu ter skrbeti za prezračenost. Pri motoristih in kolesarjih to pomeni skorajda nujnost gibanja, medtem ko avtomobilisti v sodobnih vozilih načeloma težav s tem nimajo. Ker v puščavi ni skoraj ničesar, kar bi čez dan vsrkavalo toploto in jo čez noč oddajalo, so temperaturne razlike med dnevom in nočjo precej očitne in pogosto se takoj po sončnem zahodu temperatura občutno spusti. Najnižje jutranje temperature so ponovno odvisne od vsega zgoraj naštetega, načeloma pa to pomeni, da je potrebno imeti ogrevano spalnico. Ogrevamo jo lahko z grelniki ali s toploto lastnega telesa, pri čemer je bistvenega pomena ustrezna prehrana in dobra toplotna izolacija, pa naj bo ta v obliki kakovostne spalne vreče z dobro izoliranostjo tal, ali pa v obliki toplotno dobro izoliranega šotora.

Ob zaključku dneva postavite kamp. Po novem celo tudi šotorsko prikolico. Kakšna je razlika med spanjem v šotoru in spanjem v šotorski prikolici daleč sredi puščave?
Prva prednost šotorske prikolice je, da je prenočišče za od 4 do 8 oseb pripravljeno v času, ki ga sicer potrebujemo za postavitev dveh enoposteljnih šotorov. Druga prednost je, da 4 in več teles prostor ogreva učinkovitejše kot eno samo telo. Ima pa šotorska prikolica še eno prednost, to je predprostor, v katerem se lahko čez noč odloži veliko prtljage, primeren pa je tudi za udobno preoblačenje. Bistvenega pomena je tudi lahkost celotne prikolice. Camp-let je v celoti izdelana iz poliestra in tako zelo lahka za transport.

Hitra postavitev, udobnejša postelja, prostornost ... to je le nekaj prednosti šotorske prikolice. Izbrali ste Camp-let, najbrž predvsem zaradi platna danskega proizvajalca Isabella, ki je največji evropski proizvajalec baldahinov in prejemnik številnih nagrad. Kaj pa o njegovi kakovosti menite vi, ki ste ga preizkusili v ekstremnih razmerah?
Dolgo sem sam in s kolegi preverjal ponudbo na trgu in na koncu smo se odločili za Camp-let. Res je, odločilno je bilo platno, ki se odlično obnese prav v vročih in drugih ekstremnih vremenskih razmerah, kakršne vladajo tudi v puščavi. Izbrali smo model Classic, ki se ponaša z acrylic streho. Vemo, da so bile Camp-let šotorske prikolice že uspešno testirane na zimskem kampingu, iz prve roke pa lahko potrdim, da so odlično prestale test tudi v puščavi. Kakovost prikolice ter samega platna lahko nedvomno pohvalim in zaključim, da je celo preseglo naša pričakovanja.
Kako pa je s potovanjem po puščavi s šotorsko prikolico?
S šotorsko prikolico je mogoče po puščavi potovati po ustaljenih pistah tako po trdi kot tudi mehki podlagi, ni pa z njo mogoče prečkati ostrih hudourniških strug. Ob premagovanju teh lahko tudi terenski avto za nekaj trenutkov obstane le na treh kolesih. Če se popotnik želi rahlo dotakniti puščave in v njeni tišini preživeti kakšno noč ali dve, lahko to brez težav in s precej komforta stori s šotorsko prikolico.
Kakšen človek se sploh poda v puščavo? Kako v sebi prepoznati to strast, ta avanturizem?
Ne vem, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da se človek prvič poda v puščavo. Tega se več ne spomnim. Vem pa, da obisk puščave, tiste prave puščave, v katero se podamo za nekaj dni, ne pa zgolj obisk druge sipine in vrnitev na večerjo v all-inclusive hotel, nikogar ne pusti malodušnega. Pravzaprav so skoraj vsi, ki so z menoj obiskali puščavo, z njo postali zasvojeni. Popolnoma jih je prevzela in komaj čakajo, da se bodo vanjo vrnili. Strast za odkrivanje novega in za vračanje v puščavo se pojavi, ko jo človek prvič obišče. Dokler ste vse življenje prali na roke, ste čisto lepo shajali. Ko enkrat operete v pralnem stroju, pa brez njega ne morete več. Podobno je s puščavo!
Še več foto utrinkov s Camp-let puščavske preizkušnje si oglejte v spodnji galeriji.
Fotografije: Matevž Hribar
Prihodnje odprave Desert Soul spremljajte na www.desertsoul.com. Pridružite se jim lahko v Tuniziji ali v Maroku, s kolesom, motociklom ali peš.

REPORTAŽA
Letošnjega dopusta si, kljub lanskemu all-inclusive razvajanju, nismo mogli predstavljati drugače, kot da se ponovno vrnemo v kamp in hladno senco borovcev, kjer dan in noč diši po morju ... Ampak, kako bi to organizirali, da:
Šotor, na katerem se nabira prah, zaradi nizkega ležišča odpade. David bi namreč ves čas potreboval pomoč, da se usede na invalidski voziček. Odpade tudi zaradi morebitne vlage v primeru dežja.
Prikolica ... hmm, niti ne. Sama je ne morem upravljati, David pa, zaradi višine, tudi v tem primeru ni samostojen.
Avtodom? No, to bi sicer bila za našega najmlajšega člana najboljša avantura sploh, ampak potrebovali bi prilagoditev za vožnjo invalidov in zanje prilagojeno notranjost. To pa spet veliko stane. Torej, tudi avtodom odpade.
»Kaj pa šotorska prikolica?« sem vprašala Davida. To bi znalo biti. Že več let jih opazujem in po avanturi v otroštvu se je pojavila želja, da jo znova preizkusim. Odpravili smo se v Freedom center Celje in si jih dobro ogledali. Ni bilo treba veliko, da sva se z Davidom že dogovarjala za njeno izposojo v želenem terminu. Čeprav me je pred odhodom črvičilo v trebuhu in so se pojavljali dvomi ali bom zmogla sama, sem se, potem ko smo bili na usposabljanju pred predajo, popolnoma pomirila.


Tako smo spakirali in šli. Vožnja je potekala brez težav, kot da ne bi imeli priklopa zadaj. Hitro smo prispeli do trajekta, šli smo namreč v kamp Nerezine na Lošinj, kjer je vse potekalo brez zapletov. Ko smo prišli do parcele v kampu, odklopili camp-letko in se pripravljali, da jo postavimo, so se okoli nas že zbrali bodoči kamp sosedje in nam ponudili pomoč. Tako je David nadziral, jaz pa sem sestavljala ključne dele. Nisem verjela, da nam je že v prvo vse tako dobro uspelo. Vsi so se čudili, kako hitro in enostavno smo jo postavili.
Ker pa smo imeli rezervirano drugo parcelo, prišli pa smo nekaj dni prej, smo camp-letko čez 2 dni selili čez cesto.

Pa nič zato, to je bila za nas mala malica! Najprej se z Davidom sicer nisva strinjala o tem, kako naj bo prikolica obrnjena, pa je na koncu obveljala njegova. Moram priznati, da je imel prav, saj smo imeli preostanek dopusta pogled na morje. Prvi, drugi in tretji korak, pa je bila prikolica že skoraj postavljena. Z Davidom sva jo postavila skoraj sama in se prepričala, da camp-letka res nima konkurenta pri enostavnem postavljanju.
David je v camp-letki enostavno funkcioniral in predvsem bil popolnoma samostojen. Tudi če bi šel na dopust sam in bi mu nekdo priskočil na pomoč pri dvigu in spustu pokrova ter dvigu šotorskega platna, bi jo lahko uporabljal kot popolnoma prilagojeni apartma. Nenazadnje je njen ključni del priročna mini kuhinja.
In še nekaj zelo pomembnega - kljubovala je poslabšanju vremena, nočnemu nalivu in precej močni burji, ki je pihala dobra dva dni. Res smo bili veseli, da se je obnesla v vseh vremenskih razmerah.
Še eno veliko prednost smo opazili v primerjavi z avtodomom. Ker je samostojna in za svoje funkcioniranje ne potrebuje avta, si popolnoma mobilen in se lahko z avtom odpelješ kamorkoli si zaželiš.

Tudi burji se je nadvse uspešno upirala, »naša« camp-letka
Zaradi letošnjega krasnega dopusta že razmišljamo, kam se bomo odpravili naslednje leto.
Vsekakor bo camp-letka in dopustovanje v kampu, po možnosti tokrat povsem ob morju, prva izbira.
Besedilo in fotografije: Anja Zagomilšek in David Razboršek

Z izgradnjo avtoceste proti Splitu in odprtjem tunela Sv. Rok je Dalmacija tudi za Slovence postala kot na dlani. Štiri ure (iz prestolnice) in že si parkiran denimo v Biogradu na moru, kjer se za mnoge, zaradi čistosti morske vode in klime, pravo morje šele začne. Naravne danosti, vključno z nacionalnimi parki, dopolnjujejo starodavna kulturna dediščina, kulinarika, melos klap in edinstven dalmatinski temperament.
To dalmatinsko obmorsko mesto je bilo prvič omenjeno sredi 10. stoletja, stoletje kasneje pa je bilo središče hrvaških kraljev in škofov. Največji razcvet je doživelo kot prestolnica srednjeveških hrvaških vladarjev, leta 1102 pa je tu potekalo kronanje hrvaško-ogrskega kralja Kolomana. Številne predmete materialne kulturne dediščine hranijo v Mestnem muzeju.
Ne le pohajkovanje po obmorskem mestu, tudi izleti po bližnji okolici Biograda na Moru bodo počitnikovanju dali poseben pečat. »Must see« izleti so Nacionalni parki Kornati, Krka in Plitvička jezera.
Na 89-ih večjih in manjših otokih ter skalah, ki predstavljajo manj kot ¼ celotne površine NP, je kar 270 dni na leto topleje od 10 °C.
Krka je s svojimi sedmimi slapovi in skupnim padcem 242 m pravi naravni in kraški fenomen, katerega posebnost so številne endemične, mnoge tudi ogrožene živalske vrste. Ljubitelje narave pa privlači tudi 860 različnih rastlinskih vrst.
Plitvička jezera so največji in najstarejši hrvaški nacionalni park, ki je bil že leta 1979 uvrščen na UNESCO-ov seznam svetovne naravne dediščine.
Izbrali smo Park Soline, ki se nahaja v hladnem borovem gozdu, vzdolž prodnate plaže Soline, v srcu Biograda. Na voljo so tudi mobilne hišice, otroci do 5 let pa kampirajo gratis. Več informacij na www.campsoline.com.
Ljubitelji skupnega kampiranja in "brakic" se zberemo že kmalu - med 22. in 24. majem 2026, v Kanu...
Freedom katalogi - prevzemno mesto tudi v Moto-Nautiki! Veliki Freedom katalog 2026 s kamping in...
Prvi teden marca bodo šotorske prikolice znova v Ljubljani! Po uspešni predstavitvi na...
Novo pri nas! Najlažja mini ŠOTORSKA PRIKOLICA COMANCHE PETIT - premiera na sejmu Alpe-adria Na...
Kampiramo v Cityparku Ljubljana
Ljubljana, 2.-7.3.2026
11. Camp-let vikend - Kanu kamp Radenci ob Kolpi
Poljanska dolina, 22.–24. maj 2026
Obiščite nas na sejmu Alpe Adria 2026
Ljubljana, 4.-7. 2. 2026
10 let Kampirajmo skupaj!
Kamp Velenje, 7.-9. 6. 2024
Nahajamo se tik ob avtocestnem izvozu CELJE Center (avtocesta Ljubljana - Maribor), smer Vojnik.
GPS:
N 46° 15' 20.9"
E 15° 17' 01.4"


© 2026 Freedom center | Pravna obvestila