V pubertetniških letih ga je puščava prvič fascinirala. Vse od takrat se vanjo redno vrača. Nabral si je več kot deset let puščavskih izkušenj in te zdaj deli z drugimi – tistimi, ki se pridružijo karavani Desert Soul na organiziranih potovanjih v Saharo ter odročnejše kotičke Egipta, Libije, Tunizije in Alžirije. S Tilnom Gabrovškom se je namreč lahko na vročo puščavsko avanturo mogoče odpraviti s tovornjakom, džipom, motociklom ali kolesom ter puščavske noči prespati celo v Camp-let šotorski prikolici.
INTERVJU: Tilen Gabrovšek, Desert Soul
Kdaj ste se prvič odpravili v puščavo?
Moje odkrivanje puščave kot geografskega prostora je bilo postopno. Prvič sem bil nad razsežnostmi in drugačnostjo puščave fasciniran v južnem Egiptu pri 13 letih. Kasneje sem se je dotikal na maturantskem izletu v Tuniziji, resneje pa sem vanjo vstopil med prvim potovanjem po Maroku v študentskih letih. Sledila so krajša in daljša tipanja, sprva sramežljiva, precej hitro pa tudi neustrašni in ne prav premišljeni izleti globlje v neznano. Brez dvoma je pomembno vlogo pri tem, da sta me puščava in arabska kultura začeli privlačiti, odigral Lawrence Arabski Davida Leana, ki sem si ga z odprtimi usti ogledal že kot otrok.
Kakšni so bili občutki? So danes še vedno identični?
Nad puščavo sem bil fasciniran. Spomnim se visokih sipin, ki so se dvigale proti nebu onkraj Nila nasproti Asuana. Vse je bilo čarobno, spomnim se recimo tudi od sonca ožarjenih gora nekje severno od Luksorja, ki sem jih uzrl skozi okno spalnega vagona takoj po sončnem vzhodu. Vse je bilo tako drugačno, vtise sem kar vpijal. Kot sem že povedal, sem puščavo spoznaval postopoma in vsaka nova izkušnja je prinesla nov občutek. Danes puščavo predvsem spoštujem in vstopa vanjo ne jemljem zlahka. Je lepa, a vsaka lepotica ima tudi svoje pasti. Ošabnost in napuh tam nimata kaj iskati.
Puščavski čari in pasti
Kateri so največji čari puščave?
Mir. Neizmerne razsežnosti obzorij. V puščavi se morda še bolj kot na odprtem morju zavemo svoje majhnosti. Tako čudovito nočno nebo, brez svetlobne onesnaženosti, kjer se zvezde vidijo vse do horizonta, lahko verjetno začutimo samo nekje sredi oceana ali v kakšnem ogromnem in obsežnem gorskem masivu. Pomemben aspekt doživljanja puščave je tudi ta, da smo v njej načeloma prepuščeni sami sebi, svojim izkušnjam, premišljenosti, previdnosti, iznajdljivosti, včasih tudi drznosti, a ne predrznosti. Vse to pomeni, da je puščava okolje, v katerem morajo biti naša čutila in um ostri. To ostrino pa žal v našem pretirano reguliranem in varnem svetu izgubljamo. V puščavi smo čutila in um primorani, če potujemo sami ali če vodimo odpravo, ponovno izostriti. To pa nam povrne zavedanje, da živimo. Da smo živi, da svoje življenje dejavno živimo in ne zgolj gledamo, kako se nam pred očmi vrti film o našem življenju.
Kaj pa največje pasti?
Rekel bi, da je največja past puščave ta, da jo podcenjujemo. Puščava je ogromno področje, kjer ni naslednje vasi s pomočjo že čez 20 kilometrov. Pa tudi ceste, po kateri ti lahko kdo pride na pomoč, v sipinah ni. Če gremo v puščavo lahkomiselno, ošabno, polni samega sebe, se lahko stvari končajo neprijetno.
Se odprave Desert Soul med sabo kaj spreminjajo, razlikujejo?
Skozi več kot desetletje so bile odprave vselej samo moja osebna izkušnja. Odkrival sem različne puščave od Maroka do Egipta, od Sirije do Omana in Jemna. In vsaka je seveda bila zgodba zase. Tudi v Libiji, kjer sem bil ne vem več kolikokrat, je bilo vsako prečkanje drugačno, vsaka puščavska odprava je obdelala drugi konec te države, ki je večja kot tri Francije skupaj. V zadnjih letih imam na odpravah sopotnike. To so odprave v že znane dele puščave. Zaradi trenutne politično-varnostne situacije v arabskih deželah zahajam le v Tunizijo. Je pa tudi Tunizija velika dežela s pestrim naborom različnih puščavskih pokrajin, tako da na vsaki odpravi uberemo kakšno drugačno pot. Ker sem po naravi radoveden, vsakič preverimo, odkrivamo kakšen nov prehod, bodisi med gorskimi oazami bodisi v sipinskem morju.
Kako poteka dan na puščavski avanturi?
Potek dneva je odvisen od tega, ali spimo v kampu v oazi ali pa v bivaku, ki ga postavimo na najprimernejši lokaciji približno uro pred sončnim zahodom. Vsi dnevi se sicer začnejo z bujenjem ob sončnem vzhodu. Sam se seveda zbudim kakšno uro prej in za vse popotnike pripravim zajtrk, ki se ob hladnih puščavskih jutrih začne s toplo juho, potem pa nadaljuje z bolj običajno hrano za zajtrk.
Po zajtrku in pripravi avtomobilov, motociklov ali koles za dnevno etapo začnemo s pospravljanjem oziroma »dvigovanjem« bivaka. Vsakdo pospravi svoj šotor, pospravimo mize, stole, smeti in prtljago, vse skupaj pa zložimo v asistenčni tovornjak ali terenski avtomobil in karavana je pripravljena za »dvig sidra.« Ne glede na to ali gre za motoristično, kolesarsko ali avtomobilistično odpravo – vsaka je zaradi specifike prevoznih sredstev speljana po drugačni poti in drugačni podlagi – se sredi dneva ustavimo za lažji prigrizek in obnovitev moči.
Rehidracija poteka sproti skozi ves dan iz t.i. »camelbakov«, mehov za pijačo s cevko, speljano k ustom. Ko kolesarimo, to ne počnemo ves dan, temveč del dnevne etape prevozimo z asistenčnimi vozili, ustavimo pa se načeloma približno uro pred sončnim zahodom, postavimo šotore, se v asistenčnem tovornjaku stuširamo in pripravimo taborni ogenj, medtem pa v kuhinji v tovornjaku že pripravljamo večerjo.
Pod z zvezdami posutim nebom se ob ognju, ki nas prijetno greje med ohlajajočim se večerom, pogovarjamo o doživetjih pravkar sklenjenega dne, jih podoživljamo, primerjamo občutke ... dokler se, eden za drugim, ne odtihotapimo vsak v svojo posteljo prijetno utrujeni in vznemirjeni ob pričakovanju doživetij novega dne.
Puščava je edinstvena tudi zaradi ekstremov kar se temperatur tiče. Podnevi neznanska vročina, ponoči precej hladno. Kaj to pomeni za samo logistiko, preživetje?
Ekstremi med dnevom in nočjo so odvisni od letnega časa, geografske širine, nadmorske višine in oddaljenosti od morja. Načeloma pa to pomeni, da je podnevi treba paziti na konstantno rehidracijo, izogibati se dolgemu neposrednemu izpostavljanju soncu ter skrbeti za prezračenost. Pri motoristih in kolesarjih to pomeni skorajda nujnost gibanja, medtem ko avtomobilisti v sodobnih vozilih načeloma težav s tem nimajo. Ker v puščavi ni skoraj ničesar, kar bi čez dan vsrkavalo toploto in jo čez noč oddajalo, so temperaturne razlike med dnevom in nočjo precej očitne in pogosto se takoj po sončnem zahodu temperatura občutno spusti. Najnižje jutranje temperature so ponovno odvisne od vsega zgoraj naštetega, načeloma pa to pomeni, da je potrebno imeti ogrevano spalnico. Ogrevamo jo lahko z grelniki ali s toploto lastnega telesa, pri čemer je bistvenega pomena ustrezna prehrana in dobra toplotna izolacija, pa naj bo ta v obliki kakovostne spalne vreče z dobro izoliranostjo tal, ali pa v obliki toplotno dobro izoliranega šotora.
Ob zaključku dneva postavite kamp. Po novem celo tudi šotorsko prikolico. Kakšna je razlika med spanjem v šotoru in spanjem v šotorski prikolici daleč sredi puščave?
Prva prednost šotorske prikolice je, da je prenočišče za od 4 do 8 oseb pripravljeno v času, ki ga sicer potrebujemo za postavitev dveh enoposteljnih šotorov. Druga prednost je, da 4 in več teles prostor ogreva učinkovitejše kot eno samo telo. Ima pa šotorska prikolica še eno prednost, to je predprostor, v katerem se lahko čez noč odloži veliko prtljage, primeren pa je tudi za udobno preoblačenje. Bistvenega pomena je tudi lahkost celotne prikolice. Camp-let je v celoti izdelana iz poliestra in tako zelo lahka za transport.
Hitra postavitev, udobnejša postelja, prostornost ... to je le nekaj prednosti šotorske prikolice. Izbrali ste Camp-let, najbrž predvsem zaradi platna danskega proizvajalca Isabella, ki je največji evropski proizvajalec baldahinov in prejemnik številnih nagrad. Kaj pa o njegovi kakovosti menite vi, ki ste ga preizkusili v ekstremnih razmerah?
Dolgo sem sam in s kolegi preverjal ponudbo na trgu in na koncu smo se odločili za Camp-let. Res je, odločilno je bilo platno, ki se odlično obnese prav v vročih in drugih ekstremnih vremenskih razmerah, kakršne vladajo tudi v puščavi. Izbrali smo model Classic, ki se ponaša z acrylic streho. Vemo, da so bile Camp-let šotorske prikolice že uspešno testirane na zimskem kampingu, iz prve roke pa lahko potrdim, da so odlično prestale test tudi v puščavi. Kakovost prikolice ter samega platna lahko nedvomno pohvalim in zaključim, da je celo preseglo naša pričakovanja.
Kako pa je s potovanjem po puščavi s šotorsko prikolico?
S šotorsko prikolico je mogoče po puščavi potovati po ustaljenih pistah tako po trdi kot tudi mehki podlagi, ni pa z njo mogoče prečkati ostrih hudourniških strug. Ob premagovanju teh lahko tudi terenski avto za nekaj trenutkov obstane le na treh kolesih. Če se popotnik želi rahlo dotakniti puščave in v njeni tišini preživeti kakšno noč ali dve, lahko to brez težav in s precej komforta stori s šotorsko prikolico.
Kakšen človek se sploh poda v puščavo? Kako v sebi prepoznati to strast, ta avanturizem?
Ne vem, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da se človek prvič poda v puščavo. Tega se več ne spomnim. Vem pa, da obisk puščave, tiste prave puščave, v katero se podamo za nekaj dni, ne pa zgolj obisk druge sipine in vrnitev na večerjo v all-inclusive hotel, nikogar ne pusti malodušnega. Pravzaprav so skoraj vsi, ki so z menoj obiskali puščavo, z njo postali zasvojeni. Popolnoma jih je prevzela in komaj čakajo, da se bodo vanjo vrnili. Strast za odkrivanje novega in za vračanje v puščavo se pojavi, ko jo človek prvič obišče. Dokler ste vse življenje prali na roke, ste čisto lepo shajali. Ko enkrat operete v pralnem stroju, pa brez njega ne morete več. Podobno je s puščavo!
Še več foto utrinkov s Camp-let puščavske preizkušnje si oglejte v spodnji galeriji.
Fotografije: Matevž Hribar
Prihodnje odprave Desert Soul spremljajte na www.desertsoul.com. Pridružite se jim lahko v Tuniziji ali v Maroku, s kolesom, motociklom ali peš.
Je Camp-letka zamikala tudi vas?
